»Vsak,« pravil je starec, »je že slišal tisti sveti evangelij brati, ki pripoveduje, kako se je dobrosrčni Samarijan usmilil ubogega, na samoti onemoglega in opešanega človeka, katerega je še mimogredoč duhoven v nadlogi pustil in svojo pot šel. Težko se bode pa menda človek dobil, ki se je, poslušaje to povedko našega Gospoda, domislil prvič svojih staršev in drugič moža, ki bi mu bil kakor tisti Samarijan drugi oče. Jaz pa se vselej domislim in, dasi nisem eden takih, ki imajo jok za rokavom, pridejo mi solze v oči.