Druščine res nisem imel posebne, kaj bi dejal, še dobršne ne ono jesen, ko sem nekega popoldne na ploščati skali v hosti sedel z Pumprehtom, c. k. pisarjem. Pa dasi je v tem poslednjem stavku tako poštena resnica povedana, da bi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste zanjo vzdignil in se vsemu dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne bi Pumpreht zvedel, kaj se očito o njem piše.