‒ ‒ ‒ In ko sem majhen dečak bil, poznal sem to gospo z. Kadar smo otroci iz blata hlebce pekli, v zemljo hišice delali in, božjega volka, zvali »sejat proso« pod veliko češnjo, korakala je proti večeru mimo nas tiho kakor senca z rdečim dežnikom pod pazduho in velikimi brojanicami za pasom.
»Gospa, dež gre!« vpili smo, kadar je najlepše jasno sonce zahajalo.