Sicer nista bila nikakor romantične nature »zvestih služabnikov«, ki svoje življenje dadé iz gole zvestobe in pokornosti za gospodarja; ne, klela sta ga pošteno v konjskem hlevu ali na polju, kadar ju je zaradi kake zamudnosti ozmerjal, in, če se je dalo o mlatvi kakov pšenice prisvojiti si ter skrivaj prodati in potem zapiti ga ‒ lahke vesti sta imela. Vendar sta zdaj z zobmi škripala, ko sta v temi od pota proč vedno bliže častnikov hodila in vse videla. Gospodar je vendar bil eden domačih.