Potem je sedel župnik poleg bolnice in zamišljen, z največjim zanimanjem, pa tudi s strahom poslušal, kaj govori mlada tujka v svojih bolezenskih fantazijah. Razumeti jo je moral, ker večkrat se je, čudeč se, stresnil, večkrat čelo v pest naslonil in dejal na koncu: »O moj Bog, tako je tedaj, tako grozno!«
ŠTIRINAJSTO POGLAVJE V majhni izbici, kateri so bila okenca skrbno zagrnjena, slonela je v postelji mlada žena, poleg nje je sedela stara mati in solze veselja so se ji iskrile v očesu, ko je videla, da izgubljena, najdena, na smrt bolna hči zopet ozdravlja.