Došedši na mesto in vstopivši v samotno, temno kočo Smučiperovo, katera še železne ključavnice ni imela, najde župnik bolnico, ležečo na slami, ki je bila sicer ležišče staremu oglarju. Ogrnjena je bila s staro njegovo plahto, obrnjena v črno leseno steno.
»Ženska!« zakliče Smučiper in z okorno, pa krepko pestjo prime vse vkup in bolnico preloži, da je bil obraz obrnjen po mali izbi, razsvetljeni zdaj s cerkovnikovo svetilnico in velikansko leseno trsko, katero je oglar vžgal, da je visoko baklala in obsevala vsa kota.