On jo je s seboj vzel, nesti jo je moral domov v svojo hišo, ker ni mogla prav nič na noge stopiti, ne na levo, ne na desno, in vrat se ji je kakor pozebli travulji. Le dobro, da ga ni mogel nihče videti, ker je bil že pomrak in ga srečal ni nihče, samo vrane so se pojale od smrečja dol do treh in nazaj, ko je ono tujo žensko na rami domov nesel kakor kakovega otroka. No, pripovedoval je, težka ni bila, ali vendar je precej sloka, nesel bi še dve taki, zato mu ravno ni bilo, da bi dejal; ali sitno bi mu vendar bilo, ko bi ga bil kdo videl.