Oče Basnigoj pa je hodil skrben za ogel gledat, kdaj zopet pride kdo od župnije navzgor po stezi s kakim poročilom. Obenem je pošiljal povpraševat dol in v Samorodino, zjutraj pa je opazoval, da mu sivi lasje izpadajo, in mislil je: »Zadnji las bi dal, vse bi dal, da bi jo le dobili.« In ko je videl svojo ženo vso obupano, vedno jokajočo in molčečo, celo kadar je z malim vnukom posel imela, moral se je v stran obrniti, da je solzo skril in mis lil si je: »Bog, ti sam veš, s kom je zaslužila, da mora toliko trpeti, jaz bi dejal, da ni zaslužila in ni.«