»Tu je vse zastonj, treba je samo v božjo previdnost zaupati, ki bode še vse prav izvela,« rekel je in ustregel vsem upehanim. Ko je prišel tudi domov, ves zamolklo tih, s strašnim obrazom, truden in obupan, spustil se na stol ter obraz pokril z obema rokama, bližal se mu je brat ter je rekel z lahko modrostjo in tolažljivostjo onega, kogar nesreča v prvi vrsti ne zadeva: », v zaupaj, še ni izgubljena.« »Izgubljena!« reče veliki mož, roka mu opade kakor otrpla ob životu.