Bog jo je rešil vsega duševnega trpljenja.« Samorod pade na stol, glavo povesi in čez nekaj časa reče: »Ti veš, kaj mi je storila, koliko bridkosti, in da je kriva, da sem tu in da dolgo ne bom več. Ali tega ti ne veš, kako sem hrepeneče želel še enkrat videti jo, le še enkrat videti jo na tem svetu.«