»O tepel! Naj me tepe, da me potepe, naj koža od mene visi kakor iz lipovega lubja plašč, naj mi oklesti pol zadnje oplati proč in proč, samo da bi me še mogel, da bi ga še živega videl,« reče Stoklasek, poštena duša, in jaz verujem, da mu je bila živa istina, kar je možiček govoril. »A zakaj ga bodo umorili, praviš?«