Vselej je znal Stoklasek odgovoriti preko skal in dupel še z lepšim »-!« Ali danes mu je tako grlo zdrgavalo, tako goltanec davilo, glas jemalo, sapo zapiralo, da še s psom govoriti ni mogel ne z veliko bigo, kako še da bi zaukal, da bi slišal sosednji pastir ovac najemnikovih na Basnigojevini. Ali ravno ker mu je v njegovi žalosti treba bilo človeka in ker ga je tudi prijatelj ovčar zopetno klical, začne svoje ovce poganjati navzgor proti njemu, oni pa svoje poganja dol.