Res je vedno lepša in lepša.« »Ali jaz bi nekaj njene lepote rad oddal za nekoliko več ‒ srca, ljubi moj; tebi menda že smem to povedati,« reče Samorod pol tiho, vstane ter stopa potem gor in dol po obširni izbi, v kateri so bili videti lepi stoli, stolci, omare ‒ vse in tuje, a raznovrstno in brez okusa. Brat si natoči črnega vina, kraškega terana, pazno ogleda lepe rdeče pene v čaši, pokuša prej, kakor da bi grizel, a potem vince hrabro popije in odgovori: