»Pojdi,,« reče zdaj gospodar z nekako mečjim in prijaznejšim glasom svoji ženi, »ukaži in priskrbi nama dobre večerje, da moj brat tu ne poreče, da pri nas, na svojem rojstnem domu, slabše živi nego na svoji župniji poleg dolgočasnega kaplana in sitne stare svoje kuharice.«
Ko mlada žena odide, reče župnik: »Ne pravijo ljudje po okolici zastonj tvoji ženi še zmerom lepa, kakor so jo zvali, ko je bila še deklica gori pri sosedovih na Basnigojevini. Res je vedno lepša in lepša.«