Medtem so si višnjanski možje malo oddahnili in pot z vročega čela obrisali, vendar so željno pričakovali, ali se bo kozel pametnega skazal ali ne. Drnulja pak s solznim očesom doma omotvozi in ga vleče za seboj, opominjuje Črmaža, da naj ga poganja, pa le ‒ prav zlepo. pak žalosten pravi: »O, ko bi se dalo, da bi midva, jaz in ti, mogla zdajle kože menjati in glave tako, da bi bil jaz kozel, ti pa moj gospodar Drnulja!