In naš, postaren, suh in kljukonos mož, ki je od pomnenja že za ponočnega čuvaja služil, se ni kdo ve kaj in kako zmenil za te in take nemestne navade tujih psov in tujih, največ kmečkih ljudi. Eni trdijo, da je bil tako bogaboječ in potrpljiv; drugi pa hočejo bolje vedeti in pravijo, da je imel čuvaj Drnulja nekaj tistega, bog ga vedi morda vrednega ponosa na sebi, kateri se vsem višnjanskim meščanom baje od roda do roda deduje in za pušča, da se ne menijo veliko, kaj in kako delajo »kmečki cepci« okrog njih. Več kakor gospodar Drnulja je pa porajtal njegov kozel, ki je bil zaradi pomanjkanja boljšega hleva v veži privezan, za te goste.