Kdo pameten se bo torej čudil, če se je nesrečni kozel nekega popoldne, ko je Drnulja ravno kradoma v hosti zanj zelenje smukal, iztrgal in meketaje na ves dir po višnjanskem mestu bežal pred psi in otroki. Ko se stori hlad, naveličajo se Liščevi sovragi ubogega drvajsati in se oddahne ravno tam za kamenjem, kjer se je nekdaj tisti glasoviti polž rodil, katerega so Višnjanje, če se prav sliši in bere, po božje častili. Tam tedaj se kozel usede, roge pokonci pomoli in, z brado majaje, prežveka poklajo in premišlja, kam bi šel.