Kadar koli se je kak pes oglasil v vežo, trgal je nemiljeno svoj motvoz in roge nastavljal in pripravljal se na trk. Iz tega je dostikrat prišlo, da se je več psov zbralo okrog njega in brez pretrganja lajalo, da so vsi višnjanski otroci vkup vreli in ubogega kamnali in z blatom cokali za svetega. Kdo pameten se bo torej čudil, če se je nesrečni kozel nekega popoldne, ko je Drnulja ravno kradoma v hosti zanj zelenje smukal, iztrgal in meketaje na ves dir po višnjanskem mestu bežal pred psi in otroki.