Ako pomislimo, da celo mi pozabimo let otročjih in zgodb, ki smo jih v njih doživeli, čeravno smo in ostanemo vedno v enih in istih razmerah, ki nam spomin oživljajo in ponavljajo, verjamemo toliko laže, da je človek, ki je v prvi nežni mladosti med tujce prišel, pozabil na jezik in očeta. Hrabri janičar, sin, postal je v kratkem polkovnik v svoji orti (kakor se je imenovala večja ali manjša četa janičarska) in ni ga bilo mimo njega hrabrejšega in strašnejšega v boju. Ločil pa se je od svojih tovarišev, da ni hlepel po ropanju in moritvi slabih, neoroženih ljudi; in tako je nekako njegovo pošteno srce tudi pod tujim odelom v tuji divji druščini ostalo neomadeževano.