Med tujci se je bil navadil tujega jezika; svojega prvega, slovenskega, se ni več spomnil. Ako pomislimo, da celo mi pozabimo let otročjih in zgodb, ki smo jih v njih doživeli, čeravno smo in ostanemo vedno v enih in istih razmerah, ki nam spomin oživljajo in ponavljajo, verjamemo toliko laže, da je človek, ki je v prvi nežni mladosti med tujce prišel, pozabil na jezik in očeta. Hrabri janičar, sin, postal je v kratkem polkovnik v svoji orti (kakor se je imenovala večja ali manjša četa janičarska) in ni ga bilo mimo njega hrabrejšega in strašnejšega v boju.