Veselo zatrobi vratar, stari hišni služabnik, v, ko zagleda ljubega gospodarja pred gradom; viseče mostnice padejo čez visoke rove in grad sprejme krdelce. Družina vre vkup, tudi prišepa. »Aj, Bogu se usmili in mamki božji,« javka stara Mara med prvimi, »da bi bili gospod vendar popred prišli, preden so hudobni ljudje tej hiši steber izpodmaknili, preden so hudi ciganje milega sinova daleč odgnali, da ga ne bo nikoli več videl pošten človek!«