Krošnjar pobere svojo zbrav v visoki svoj, prime za gorjačo, opaljeno in z železom okovano, ter se poslovi. »Stojte, nekaj bi bil pozabil, le za las je manjkalo!« obrne se s temi besedami krošnjar že na vratih. ‒ »Kaj, ko bi poklical eden vašega gospoda, naročeno mi je nekaj, da mu povem.«