Nekega dne se oglasi na gradu krošnjar, ki je vsakovrstno drobno robo prodajal od do, od hiše do hiše, pri tem pa prenašal novice kakor vsi kramarji. »No,« začel je grajski hišni, stari, in drugim ženskim služabnicam na, »ali bomo kupčevali kaj, dekliči? Jaz nosim v tovoru na hrbtu lepe nogavice, bele, pisane, na Laškem delane; imam lepe čepice, zavijače, s srebrnimi nitmi prevezane; gladke šivanke in ostre iglice; končevje, zdravila za trebuh, za zobe, za rane; potlej nosim tudi igrače otrokom; hajdi, moji dekliči, barantajmo, vse dam na pol zastonj, le polovico boste mi plačale.«