Kmetje se razidejo žalostni in zapró in zapahnejo tisto noč posebno trdno vežna vrata. Gori v gradu prečujejo vso noč in čakajo, kdaj se bodo vrnili hlapci in s seboj pripeljali ljubega dečka, ljubljenca vsakega posebej. Zlasti očeta je bila vrgla skrb na posteljo, tembolj ker je menil, da je te nesreče, grozovite nesreče, le on kriv.