»Hlapce pustite, tistega pa peljite k ognju, naj me počaka tam, da se zopet spoznava, ako me je že pozabil in zgrešil. Tudi mu smete povedati, kaj pomeni pridrgnjena vrv, da ne bode nanagloma stopil s sveta!« rekel je dolgin Samol in gospoda odvedó k ognju in ga poredno z grčo na hrbtu dražijo, dasi mu je bilo smrti v oči gledati. Že je menil, da je večnosti na pragu, že se mu je vrtelo po glavi, ko je videl nad seboj vislice, že je mislil zopet enkrat na in lej, prosil je milosti pri Bogu, katerega ni imenoval ne mislil nanj že od mladih kolen, oddavnaj.