ne odgovori ničesar, pogleda ga pa tako temno izpod čela, da hlapec naglo izmakne glavo in duri za seboj zaloputne. »To ti je čuden človek,« godrnja Ožbe po poti, vrté svetilnico v roki, »kako hudo me je pogledal, kakor sam Bog nas varuj in sveti Til! Poznal sem nekaj tega rodu, pa takega še ne, ko je ta gospodov brat ‒ jaz ne vem, ali je brat.