Vrata se odpró, glava strežajeva ‒ starega vojnega hlapca Ožbeta, ki služi že tretjega gospodarja iz kozjaške rodovine pokaže se in boječe pokuka v luknjo, obzidano s pisano skladanico, rekoč: »Gospod želé, da pridete nocoj dol k njim večerjat.« ne odgovori ničesar, pogleda ga pa tako temno izpod čela, da hlapec naglo izmakne glavo in duri za seboj zaloputne. »To ti je čuden človek,« godrnja Ožbe po poti, vrté svetilnico v roki, »kako hudo me je pogledal, kakor sam Bog nas varuj in sveti Til!