Ker se je ogibal ljudi, ogibal se je tudi brata; ker je on svet sovražil, menil je, da tudi svet njega tako sovraži. Vrata se odpró, glava strežajeva ‒ starega vojnega hlapca Ožbeta, ki služi že tretjega gospodarja iz kozjaške rodovine pokaže se in boječe pokuka v luknjo, obzidano s pisano skladanico, rekoč: »Gospod želé, da pridete nocoj dol k njim večerjat.« ne odgovori ničesar, pogleda ga pa tako temno izpod čela, da hlapec naglo izmakne glavo in duri za seboj zaloputne.