»Brat je le brat,« mislil si je, »predrugačil se bode, ko bo videl, da mu zaupam. Zapretim mu, da bode oprezen, z otrokom naj lepo ravna in povabim še iz stiškega kloštra očeta, da bode učil in izrejal mi sina; nazadnje pa še poslom in hlapcem ostro zapovem, da bodo ravnali kakor do zdaj. In poslednjič ‒ kaj bi se plašil saj pridem čez mesec dni ali dva že nazaj; nekateri boj sem preživel, Bog me je otel, gotovo me ne bode pahnil v nesrečo zdaj, ko me je sinu treba.«