Ves večer so letali po gradu sem ter tja, iskali zdaj te, zdaj te reči, vriskali in vpili in uganjevali med seboj, koga bode jutri gospod odločil za na vojno, koga za domá. Eni so se veselili, kako bodo šli zopet daleč po božjem svetu, kjer se veliko napleni in kjer je že nekateri obogatel, enim pak je srce poskakovalo, da bodo zopet imeli priliko, svojo hrabrost očitno pokazati; le malokateremu mlajšemu je to srce potiralo, da bode moral zapustiti staro mater, ki stanuje doli v dolini, in da bo morda umrl na tujem, na širokem polju nepoznan in nepokopan. Toda zadnji te skrbi niso pokazali očitno, drug drugega se je sramoval.