Otožno je gledal bogati gospodar tja v daljne kraje, čez modre gorice in zelene ravnice, ki so mu ležale pred očmi. Morda je mislil na svoje mlade vojne tovariše, ki so padli v bridkem boju ali pa še prebivajo v daljni deželi; morda mu je bila prišla na misel rajnica žena, kajti obračal se je k sosedu, gradu Šumbregu; ali pa je premišljal, kaj bode v prihodnosti z deželo, ki ga je rodila in vzgojila. Iz te zamišljenosti ga prebudi modrooki sinek, vprašaje: »Oče, kdaj greva v Stično po očeta, ki me bo brati učil, kakor ste rekli?«