V pogledu, kakor je janičar pogledal starčka, bilo je nekaj tako milega, da je čudno ganilo in privabilo globok zdihljaj iz njegovih prsi. Prvo, kar je janičar cigana vprašal (kajti z menihom ni mogel govoriti, ker jezika deželnega ni razumel), bilo je to: ali vé za tistega očeta, o katerem mu je pravil že večkrat. »To se ve da, poznam ga, ni daleč od tukaj,« odgovori mu cigan, proti pa reče: »Prijemlje se, prijemlje.«