»Ker mi je bil vaš brat toliko nehvaležen,« pripoveduje cigan dalje, kakor bi bilo to kaj navadnega, »da me je dal v vodo vreči, zato ga bom jaz tudi v vodo vrgel ter vam sina pripravil nazaj.« »Ako mi to storiš, človek božji,« reče, ki je komaj mogel govoriti, »potlej, potlej ti dam vse, kar hočeš, samo njega mi pridôbi, po katerem že zdihujem toliko let. ‒ Pa kaj, jaz sam grem tja v tabor turški, Bog je mojemu sinu srce ustvaril, gotovo mu bodo čutila povedala in pokazala očeta.