Ko bi bil jaz v svoji mladosti, potlej, brat, naj bi prišli,« in pri tej misli se starec oživi, »ko bi jaz imel tisto desnico in tiste hlapce ko pred tridesetimi leti ‒ ali kaj hočem, starost se ne dá stresti; tudi nimam na svetu česa pričakovati; kadar je Njegova volja, naj me le vzame. Tukaj me je hudo zadelo, ah hudo, da nikdar nobenega očeta ne tako: moj sin, moj, je med temi sovražniki, med neverci, morda sam sovražnik svojega doma!« In pri teh mislih omrači se lice potrtemu, žalostnemu očetu, zdanjemu zapovedovalcu v kloštru.