Zdanja nevarnost prisili starega, da pozabi sam na se in na svoje bolečine; premaga stare bolne kosti in kakor nekdanji vojak zapoveduje in razstavlja male ostanke kloštrskih hlapcev. Dobro pa je razvidel, da to malo ostrašeno krdelce ne more braniti široko razprostranega obzidja proti taki množici. Milosti ni bilo nobene pričakovati, torej se je moralo storiti vse ‒ zadnje, kar je človeku mogoče.