Že od nekdaj, kar je menda naša narodovina na svetu, ni je bilo sreče še toliko časa, kar človek potrebuje, da iz zibeli v grob zleze, še toliko ni bilo veselega. Moj rajnki oče so pravili, da tačas, ko so bili v prvo prišli in ko smo bili ravno tule, da je bilo njega dni le še hujše, ko so bili še tisti psoglavci. Za tistimi so bili pa gospôda prišli, ki tudi niso veliko boljši; kar je, to je, samo da na kolec ne nabadajo nas kakor, ki so zdaj v deželi, Bog jih pogubi.«