»Le stoj!« mrmral je sam s seboj, »ne boš dolgo uganjal norčije, zlasti z menoj ne; jaz se te hočem iznebiti, če tako ne, pa tako.« Med takim pogovorom se zgubita le-ta dva človeka med drevjem, drug malopridnejši od drugega, vsak po svoje. In zopet se ni slišalo drugega po brezju in smrečju ko ljubo šepetanje tekočega potoka, v katerem je kapljica kapljico rinila pred seboj, kakor bi se jim mudilo daleč v neizmerno morje.