je bila zopet prišla enkrat dobra misel, da bi poravnal svojo krivico. Lahko bi bilo, da bi cigan poturčenega slovenskega mladeniča, ki je zoper svojo domovino in rodovino bojeval, kakor je ravno slišal, zopet na očetov dom pripeljal, kajti gotovo je moral imeti še kaj spominov na mlada leta, katere bi bil lahko oživil. »In kdo bi kdaj kaj vedel, da sem bil prste potaknil v to mešanico?« mislil je.