Dasiravno so ga ne samo njegovi sorodniki podpirali in zagovarjali, temveč tudi večina kranjskega višjega plemstva, je bil vendar odstavljen in na smrt obsojen. Ko je tedaj na omenjeni dan vojvoda sam v Ljubljano prišel, da bi razjarjene meščane potolažil in deželi drugega poglavarja postavil, ponudila se je bratoma obsojenca, Herbartu in, prilika na čelu velike množine sorodnikov in prijateljev za pomiloščenje prositi. Vojvoda se je menda tudi bal zameriti se tem mogočnim možem, zató se jim ni upal prošnje odbiti.