Mežavo je gledal mesec skozi gosto meglo nad Ljubljano, kakor da bi mu malo mar bilo za izvirne te razgovore. Pač ni čuda, zakaj, če je tudi nam dovoljeno, kar je temà poetov in pravljičarjev pred nami že storilo, da se tej svetilnici in sluh natvezuje, videl in slišal je to kakor vsako noč po daljnem svetu marsikaj, kar ga je morda bolj zanimalo. Če se tedaj ravno tiste noči ž njim vred še drugam ozremo, najdemo nov prizor, novo črto v našo, škoda da le površno, sliko.