Kako nizko si stal ti, vrli Grniščak, ko je devica v svojih sanjarijah primerjala njegove prednosti s tvojimi napakami, njegovo prijetno gibčnost s tvojo nerodnostjo, njegovo lepoto in lepo govorjenje s tvojo vsakdanjostjo. Da, Bogu bi bil ti potožil, zakaj človek človeka le po zunanjem sodi, zakaj mu ni mogoče s površja do notranjosti doseči. Bilo je že dobro pozno popoldne.