Da je bil tudi on zraven, mladi tujec, katerega je z očmi nedolžne prave ljubezni imela za vzor moštva in kreposti, to jo je od kraja nekaj skrbelo. Ko pa je za gotovo izvedela, da se mu ni nič žalega primerilo, obhajali so jo sladkejši čuti upanja bodočega življenja. Saj je bil mlad in lep, govoril je, kakor more po njenih mislih samo mož blagočutnega srca govoriti, bil je celo ‒ in vendar je ljubil njo, skromno mestno deklico!