Razkačen se je z eno roko dotaknil zlatega na bodalu, z drugo kazaje na vrata, vpil: »Pes, tam so duri!« Ko je sodnik zapustil stan poglavarjev, šel je naravnost domov, tam dal poklicati nekoliko starih pa mlajših meščanov, na katere se je najbolj zanašal. Med poslednjimi je bil tudi naš pošteni, ki se je pred vsemi drugimi rotil in klel, da, dokler bode on živel, ne bodo vsi plemenitaši ne lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je Ljubljana imela in jih bo.