Deklico zalijó solze, objame očeta in pravi: »Ne jezite se nad menoj, oče, ničesar ne bom storila, kar bi vam ne bilo po volji.«
III »Koliko nas je: eden je Sušnja, Pirh je eden, to sta dva, jaz sem eden, smo trije, Kolček štirje, vsi smo vkup, kaj nismo?« Tako je zvečer ob devetih štel mestni stražnik svojo kompanijo bojevitih, s strahovitimi sulicami oboroženih mož, ki je stala pred majhno leseno hišo nedaleč od vrta, ki je bil za vrtom mestnega sodnika.