Uboga deklica, ki sveta ne poznaš, ki ga meriš po merilu svojega dobrega srca, ki neizkušena meniš, da v lepi vnanji podobi mora prebivati blaga duša! Zakaj ti ni bilo dano slišati nekaj besedi in kako drugače bi bila sanjarila! Nikdar se ni bolj sitno zdelo, da pride k njej, kakor ko je slišala v tem hipu za hrbtom njegov glas, ki ji je bil sosebno zdaj zoprn, dasi si je Grniščak gotovo prizadel ogovoriti jo, kar je najlepše znal.