Rekši, vstane Grniščak s stola, katerega je bil, čeravno nepovabljen, zasedel, in odide. Deklina je potem gledala skozi okno, in ko je videla, da se je na ulicah umaknil za ogel, sedla je zopet in dejala na pol glasnó: » in ne pridi tako kmalu, sitnost!«
II Ker smo z letno številko naznanili čas, v katerem se naša povest godi, menim, da nam skoro ne bi bilo treba opominjati, da je ljubljansko mesto imelo tedaj vso drugo podobo kakor današnji dan.