Navsezgodaj je drugo jutro v cerkvici pod gradom tik vasi zapel mrtvaški zvon. Goste, ki so bili na Rojinju pripravljeni na svatovanje, kakor tudi kmečke ljudi, vse je ta glas osupnil, kajti vsak je mislil le veselo zvonjenje na ta dan slišati. Prišel je stari v grad, pa ne samo svojega sina obiskat in priprav za pirovanje gledat, resnega lica je vprašal po starem gospodu in je temu skrivnostno naznanil, da je v njegovi hiši neka ženska umrla, ki je smrtno uro imenovala še njegovo ime.