Precej potem pak je otrpnila in, preden je prinesla mrtvaško svečico in za roženkranec, začela je tujka ‒ umirati. Navsezgodaj je drugo jutro v cerkvici pod gradom tik vasi zapel mrtvaški zvon. Goste, ki so bili na Rojinju pripravljeni na svatovanje, kakor tudi kmečke ljudi, vse je ta glas osupnil, kajti vsak je mislil le veselo zvonjenje na ta dan slišati.