On sam je potem, ker je živeti moral, delati ne znal, prositi ne hotel, zašel k druščini, v kateri smo ga našli. Kazal je pred poslednjim časom nekaj spokornosti, toda ne veliko, in nikakor ni hotel, da bi bil Rojarja pred smrtjo prosil za odpuščanje. Malo dni pozneje je na hribu pri Stehanu tik pota na grozovitih tramih viselo mrtvo Vilibaldovo truplo in star menih iz bližnjega kloštra, ki je oba obsojenca na smrt pripravljal, govoril je zbrani množici in kazal, kako lahko postane človek, slika in prilika božja po duši, v eni uri podoben peklenskemu duhu, kako se potem hudobija od stopinje do stopinje narašča.