Noge mu niso bile še čisto nič pešljive, noč je bila tudi svetla in sklenil je mahniti jo naprej. Pa komaj je prišel do tistih vzvišenih jarkov na klancu, ki še dandanes pri veliki cesti stojé in kjer ljudje kažejo: tukaj so bile vislice, tu so Višnjanje svoje hudodelnike obešali ‒ tam so Črtku tako lasje vstajali, tak strah ga je obšel, ko je v mesečini videl dva gola kola navpik in enega počez, da je nemudoma obrnil se nazaj v krčmo. Tam je pri pijači našel samo dva človeka, ki sta imela svoje pogovore in sta se mu posebno odurna zdela.